Beseda spodbude

9.oktober 2021 ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA

Beseda za duhovno rast PRED MISIJONSKO NEDELJO SKUPAJ V LJUBEZNI LAHKO KRISTJANI SPREMENIMO SVET

Cilj misijonskega dela ni, da bi dosegli, da bi vsi ljudje na zemlji živeli tako, kot živimo mi, katoličani v Evropi, v Sloveniji, če hočete, da bi enako mislili, čutili … Skupnost (tudi katoliška) ni to, da smo vsi enaki, da enako razmišljamo, da se enako oblačimo, da imamo enak okus … Ne, to gotovo ni svetopisemski ideal. Evangelij nas uči, da se morajo družiti različne skupnosti, da se med različnimi ljudmi rušijo prepreke, zidovi, sovraštva, ki nas delijo, ki nas ločujejo in s tem delajo tujce. Ti zidovi so predvsem izkrivljeno pojmovanje rase, razreda, kulture, spola, raznih drugih oblik pripadnosti, ki so izključujoče, pri čemer ne smemo odmisliti tudi novega načina "sobivanja" v današnjem svetu, še posebno med mladimi, ki živijo znotraj v mnogo pogledih dokaj izključujočih se spletnih družbenih skupin. Pri nas, če pokažemo s prstom, je med drugim še vedno vidna težava pri sprejemanju nesrečnih prišlekov iz drugih, manj razvitih držav, čeprav vemo, da Cerkev ne sme nikoli biti zatočišče rasizma. Cerkev se mora brez predsodkov zavzemati za dela pravičnosti, sprave, sodelovanja, sprejemanja … Pravzaprav mora voditi ta prizadevanja. Ni druge poti. Da ne bo pomote: Cerkev sva midva, sta vidva, smo mi, ste vi, nihče ni izvzet. Misijonsko delo je sodelovanje, sobivanje v duhu ljubezni. To poudarja tudi papež Frančišek. Kristjani, pravi, lahko skupaj v ljubezni spremenimo svet in sebe, kajti Bog je ljubezen. Zgled za to lahko najdemo v prvih krščanskih skupnostih, o katerih so ljudje govorili, da so to tisti, ki se imajo radi med seboj. To lahko v sodobnem času navežemo na vse skupnosti, ki se srečujejo, začenši s tistimi, ki skupaj za mizo pijejo kapučino, kosijo ali ližejo sladoled, odkrijejo, da so bratje, in to ne zaradi svoje barve kože, narodnosti, izvora, niti ne zaradi različnih oblik izražanja svoje vere, ampak zaradi tega, ker so otroci istega Očeta. In tudi če ni mize, tudi če ni kapučina, tudi če ni sladoleda, tudi če ni kave, če je revščina, vojna ali obe skupaj, smo še vedno bratje in to si moramo priznati, to si moramo reči drug drugemu. Otroci istega Očeta smo ne glede na kraj rojstva, na izvor, narodnost ali barvo kože. Papež nadaljuje, da ljubezen ne potrebuje globokega teološkega znanja, čeprav potrebujemo tudi to. Ljubezen je najprej srečanje, najprej z Gospodom Jezusom, z osebo Jezusa Kristusa, 14 ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA Beseda za duhovno rast PRED MISIJONSKO NEDELJO SKUPAJ V LJUBEZNI LAHKO KRISTJANI SPREMENIMO SVET Cilj misijonskega dela ni, da bi dosegli, da bi vsi ljudje na zemlji živeli tako, kot živimo mi, katoličani v Evropi, v Sloveniji, če hočete, da bi enako mislili, čutili … Skupnost (tudi katoliška) ni to, da smo vsi enaki, da enako razmišljamo, da se enako oblačimo, da imamo enak okus … Ne, to gotovo ni svetopisemski ideal. Evangelij nas uči, da se morajo družiti različne skupnosti, da se med različnimi ljudmi rušijo prepreke, zidovi, sovraštva, ki nas delijo, ki nas ločujejo in s tem delajo tujce. Ti zidovi so predvsem izkrivljeno pojmovanje rase, razreda, kulture, spola, raznih drugih oblik pripadnosti, ki so izključujoče, pri čemer ne smemo odmisliti tudi novega načina "sobivanja" v današnjem svetu, še posebno med mladimi, ki živijo znotraj v mnogo pogledih dokaj izključujočih se spletnih družbenih skupin. Pri nas, če pokažemo s prstom, je med drugim še vedno vidna težava pri sprejemanju nesrečnih prišlekov iz drugih, manj razvitih držav, čeprav vemo, da Cerkev ne sme nikoli biti zatočišče rasizma. Cerkev se mora brez predsodkov zavzemati za dela pravičnosti, sprave, sodelovanja, sprejemanja … Pravzaprav mora voditi ta prizadevanja. Ni druge poti. Da ne bo pomote: Cerkev sva midva, sta vidva, smo mi, ste vi, nihče ni izvzet. Misijonsko delo je sodelovanje, sobivanje v duhu ljubezni. To poudarja tudi papež Frančišek. Kristjani, pravi, lahko skupaj v ljubezni spremenimo svet in sebe, kajti Bog je ljubezen. Zgled za to lahko najdemo v prvih krščanskih skupnostih, o katerih so ljudje govorili, da so to tisti, ki se imajo radi med seboj. To lahko v sodobnem času navežemo na vse skupnosti, ki se srečujejo, začenši s tistimi, ki skupaj za mizo pijejo kapučino, kosijo ali ližejo sladoled, odkrijejo, da so bratje, in to ne zaradi svoje barve kože, narodnosti, izvora, niti ne zaradi različnih oblik izražanja svoje vere, ampak zaradi tega, ker so otroci istega Očeta. In tudi če ni mize, tudi če ni kapučina, tudi če ni sladoleda, tudi če ni kave, če je revščina, vojna ali obe skupaj, smo še vedno bratje in to si moramo priznati, to si moramo reči drug drugemu. Otroci istega Očeta smo ne glede na kraj rojstva, na izvor, narodnost ali barvo kože. Papež nadaljuje, da ljubezen ne potrebuje globokega teološkega znanja, čeprav potrebujemo tudi to. Ljubezen je najprej srečanje, najprej z Gospodom Jezusom, z osebo Jezusa Kristusa, od tam, iz tega srečanja ljubezni pa izvirajo prijateljstvo, bratstvo in gotovost, da smo otroci istega Očeta. Življenje, ki je skupno in si ga delimo, je namenjeno višjemu cilju: ljubezen lahko spremeni svet! Vse se začne pri bratskem srečanju: ljubezen lahko spremeni svet, a najprej spremeni nas, mene. Papež se pri tem opre na vprašanje, ki se zastavlja, da je ljubezen najpomembnejša stvar na svetu, a nihče ne uči, kako ljubiti! Ne glede na to, pravi papež, ali ljubiti ali ne, ljubezen, ki je postala meso, ljubezen, ki je dala življenje za nas - to je pot. Ljubezen zelo pogosto zamenjamo z nekakšno platonsko, idealistično filozofijo. Ljubezen je konkretna, ljubezen daje življenje za druge, kot jo je dal Jezus za nas. Morda nas zato nihče ne uči ljubiti, ker se ljubezni ne uči, temveč se živi … Tako pravi papež, mi pa še dodajmo, da ob tem ne smemo pozabiti tega, da mora biti srečevanje v krščanstvu vedno odprto, dialoško. Misijonsko delo ni prenos idej, kulture, verovanja, ampak je iskanje skupne poti sobivanja ob misli na to, da smo vsi otroci istega Očeta, da smo sestre in bratje. Delimo tisto, kar je pri nas, v nas dobrega, čistega. Krščanski življenjski program je brezpogojna ljubezen, brezpogojno sprejemanje drugega. V tem smislu misijonsko delo ne more biti drugega kot prijazno srečanje. Vse, kar to ni, je "od hudega".

(Matija Nared, Misijonska obzorja, avgust 2021)

 

29.avgust 2021ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA

Na dnu žalosti - tako menijo menihi - pogosto tičijo pretirana pričakovanja od življenja, otroške želje, ki naj bi jih izpolnili drugi. Navadno je to želja, da bi nas imeli vsi radi, da bi nas ljubili, nas občudovali, da bi jim bilo mar za nas. Če se ta otroška želja ne izpolni, začnemo gojiti nasprotna razmišljanja: nihče me ne mara, nikomur ni mar zame. Vsem je vseeno zame. Nič nisem vreden. Enako, kot če bi bil mrtev. Evgarij takšnega človeka ne spomni na ljubezen staršev in prijateljev, ki jo je gotovo izkusil. Raje mu odpre pogled na angela, ki ga spremlja. Angel je notranji spremljevalec, ki nas vodi na vseh poteh in stranpoteh, ki vzdrži z nami, tudi tedaj, ko drugi omagujejo in se tudi sami ne prenašamo več. Pogled na angela, ki zdrži ob nas, ki nam zvesto stoji ob strani, tudi ko zapustimo samega sebe, žalost počasi preobraža v zaupanje.

Pritožba, da je življenje pretežko, slišimo danes še kako pogosto. Evgarij ne tolaži, temveč zahteva, naj se zanesemo na Gospoda in storimo, kar je prav. Ta stavek, izrečen vedno znova z vznemirjenim srcem, naj bi človeka obvaroval samosmiljenja in ga potegnil iz samopomilovanja v dejavnost in zaupanje, da se lahko s pogumnim srcem zanese na Gospoda. To ni cenena tehnika ali psihološki trik, temveč resen odnos do besede Svetega pisma, do Božje besede, v kateri sam Bog jamči za pošteno obljubo. Pri avtogenem treningu vedno znova priporočajo stavke zaupanja, ki nas potem, ko jih ponotranjimo, tudi pripeljejo do določenega zaupanja. Evgarij priporoča ponavljanje Božje besede, ki presega človekovo razsežnost. In od njene božanske sile se molivec nadeja ozdravitve. Kajti v besedi deluje sam Bog kot naš zdravnik.

Komur se nič ne ljubi, nerga vsevprek. Nič ni dovolj dobro zanj. Duhovna naveličanost se kaže v nesposobnosti spoprijeti se z danim trenutkom. Nič ga ne mika, niti delo (to je prenaporno), niti molitev (ta je preveč dolgočasna), niti to, da ne bi počel ničesar. Če se nič ne dogaja, smo tudi nezadovoljni. Ta duhovna naveličanost človeka zapre za odnos do Boga. Sploh ne opazi, kaj mu je Bog poklonil. Evgarij se ne zadovolji s tem, da drugim pokaže razloge, zakaj bi lahko bil hvaležen. Zaveda se, da vsak razlog izzove le nasprotni razlog: "To tudi ni lepo v mojem življenju. S tem ne morem biti zadovoljen." Proti takšnemu godrnjanju pomaga samo poziv k slavljenju Gospoda ob vsakem času. Sinclair Lewis je nekoč dejal: "Snob nerga čez vse. Hvaljenje ni nič drugega kot zdravje, ki je postalo slišno."

Ko se nad kakim človekom jezimo, v nas včasih vzniknejo tudi kletvice. Želimo mu smrt. Ali pa mu želimo, da bi se mu resnično slabo godilo. Da bi trpel, ker se ne zmenimo zanj. Včasih se ustrašimo želje, da nekomu želimo smrt. Potem jo skušamo potlačiti. Vendar nam ne uspe. V te kletvice in želje po smrti naj bi položili Jezusove besede iz pridige na gori. Jezus nas vabi, naj molimo za svoje sovražnike in tiste, ki nas preganjajo. In medtem ko molimo zanje, lahko nanje gledamo drugače; potem jih tudi zmoremo ljubiti. Jezus nam za vzgled daje sonce, ki vzhaja nad hudobnimi in dobrimi. Če sovražnika še naprej sovražimo, bo sonce zašlo tudi nad nami in dež ne bo omočil naše dežele.

Ko vidimo sosedovo bogastvo, postanemo zavistni. Navadno ne pomislimo, kaj to bogastvo pomeni. Drugi torej veliko zasluži. Ampak za to mora tudi trdo delati. Ne pozna ne sobote ne nedelje. Njegovo življenje nima kakovosti. Zgolj delo, da bi zaslužil še več. Vendar iz tega hrčkovega kolesa ne zmore sestopiti. V mnogih državah bogataši okrog svojih vil postavijo visoko ograjo z bodečo žico. Bogastvo jih ločuje od ljudi. Pa pustimo vsa ta razmišljanja in ostanimo pri zavisti zaradi bogastva drugega. Evagrij poseže po paradoksnem stavku, da svojega srca ne bomo razveselili z množenjem bogastva. Sami menimo, da bomo tem srečnejši, kolikor večje bo naše bogastvo. Psalmist pa opozarja, naj se na bogastvo ne navezujemo. Tako se bodo naša razmišljanja postopno zmehčala, relativirala ter izgubila moč.

Včasih imamo preprosto slab dan. Iz nosa nam teče in zaradi nenehnega usekovanja se koža okrog nosu vname. V telesu enostavno ne zdržimo več, ker ne deluje tako, kot bi želeli. Pritisk v srcu takoj postane nočna mora, lahko bi utrpeli srčni infarkt. Ali pa si kakršne koli tegobe razlagamo kot znamenje raka. Evgarij nas ne potolaži s prijaznimi besedami. Pač pa nam nameni besede iz Prvega Petrovega Pisma: Stremeli naj bi k dobremu in skušali biti pravični. Potem nas nič ne more omajati. In celo če bi trpeli, naj se ne bojimo. Lahko smo celo blaženi, srečni -, če Kristusa v srcu ohranimo svetega. Tudi v telesni bolezni obstaja v nas sveti prostor, ki ga bolezen ne okuži. Tam biva Kristus. In vse telesne tegobe nas želijo povabiti, naj se posvetimo temu svetemu prostoru v sebi. Tam smo zdravi in celi. In kjer v nas biva Kristus, nas ne moreta obvladovati strah in žalost.

Pogosto poslušamo, kako kdo pripoveduje o sosedih ali sodelavcih. V nas se prebudi jeza. Le kako je nekdo lahko takšen, le kako lahko toliko zasluži? Pa saj to ni mogoče. Slab človek je in si zasluži, da ga preziramo. Kako zlahka zapademo v nevarnost, da verjamemo besedam o drugih ljudeh, potem te ljudi obsojamo in jezno grajamo. V to skušnjavo naj bi položili prepoved: "Ne raznašaj lažnive govorice." Ko imamo pred očmi to prepoved, se marsikaj razjasni. In lahko spoznamo, da resničnost ne ustreza nujno besedam obrekovalca. Prebudimo se in najdimo pogum, da gledamo drugega z lastnimi očmi, ne z očmi obrekovalca.

Smrt ljubljenega človeka nas pahne v globoko žalost. V tej žalosti se nam zdi, da izgubljamo tla pod nogami. Žalovati pomeni: bledeti, izgubljati moč, ne čutiti več tal pod nogami. V žalosti občutimo notranji kaos. Ne vemo, kje v tem kaosu stojimo mi. Vse je zabrisano, nobene opore nimamo. Evgarij nam ne ponuja pametnega nasveta, kako naj ravnamo z žalostjo. Ne napoti na cilj žalosti. Raje jo dopusti. Vendar nam svetuje, naj se v žalosti obrnemo na Boga. Ni nam treba prositi, naj žalost preobrazi. Temveč nas spodbuja, naj vprašamo Boga, zakaj je ta žalost tako silna, zakaj se zdi tako brezizhodna. Že samo s tem, ko sprašujemo Boga, ne da bi svojo žalost vrednotili, se bo ta nekoliko spremenila. Tako imamo vsaj nekoga, ki mu lahko razkrijemo svojo žalost in nas zaradi tega ne bo obsojal.

Zaradi pohlepa postanemo neobčutljivi. Pohlep nas odreže od srca in dobrote. Ko nimamo več čutečega srca, tudi nimamo več srca za uboge. Naš razum razvije razne teorije o revščini drugih in tako utiša srce. Sami so si krivi. Premalo delajo. Kdor dela, lahko tudi dosti zasluži. Če se potrudi, dobi dovolj. Ustvariti si teorijo o drugem, je udoben način, da se mu izognemo. S tako teorijo se branimo pred tem, da bi se poglobili v sočloveka. Proti takšni brezsrčnosti naj si okrog vratu privežemo dobroto in jo zapišemo na tablo svojega srca. Postane naj naša notranja zapoved in obvaruje naj nas pred vsemi teorijami, ki nas oddaljujejo od lastnega srca.  

(Anselm Grün, Duhovna lekarna za vse primere)

 

3,april 2021 - VELIKONOČNA POSLANICA SLOVENSKIH ŠKOFOV

Enkrat v blagodejnosti, sedaj v preizkušnjah - še zmeraj pa je tu velika noč

V prečudoviti moči velike noči hodimo tudi Slovenci od postaje do postaje mejnikov - enkrat v blagodejnosti, drugič v preizkušnjah -, da bi ohranili življenje in mladim omogočili dostojno prihodnost.

Zaradi neuničljivega upanja smo se pred tridesetimi leti odločili za samostojno Slovenijo. To smo hoteli, ker smo tega vredni.

Že dobro leto pa premagujemo velike težave zaradi epidemije novega virusa. Kaj nas še čaka, ne moremo vedeti. Eno je gotovo: dobrotnost, solidarnost in služenje, ki jih hvaležno občudujemo pri varuhih zdravja in blagostanja, molitve in bogoslužij, še zmeraj hodijo med nami kot angelski znanilci vstajenja. Ti dobrotniki nam ohranjajo upanje.

Mnogi naši bližnji so že morali napraviti zadnjo stopinjo - do groba. Čeprav smo žalostni, svoja hrepenenja po nesmrtnosti utemeljujemo na veliki noči, ker verujemo, da se vse preizkušnje stekajo v Kristusovo zmago nad smrtjo.

Škof dr. Jožef Smej je zmeraj opogumljal: "Skrivnosti trpečih src ne poznajo zatona. Odrešilne so in zato tudi večne."

V tej zaupljivi veri škofje voščimo blagoslovljeno veliko noč vsem prebivalcem Slovenije, zamejcem in tistim, ki živite v tujini; posebej pa bolnim in trpečim.

                                                                                   msgr. dr. Peter Štumpf SDB,  murskosoboški škof    

 

2.januar 2021 - POVABILO K USTVARJALNOSTI

Raziskave kažejo, da so ljudje, ki so že pred zdravstveno krizo živeli neustvarjalno in nekvalitetno življenje, v teh mesecih izolacije tonili še globlje v pasivnost in malodušje. In obratno. Ljudje, ki so bili že prej ustvarjalni in prožni, so to svojo kvaliteto v omejenih razmerah še poživili in okrepili. Med slednjimi je zagotovo tudi naša veroučenka Zoja Rokavec, ki je  v adventnem času dolge večere izkoristila za izdelavo in postavitev čudovitih jaslic. Zoji iskrene čestitke! Fotografije njenih jaslice pričajo in nas spodbujajo, da lahko tudi v teh temnih časih - namesto da nergamo in se pritožujemo - delamo velike in čudovite stvari!    

      

 

12. december 2020  - NOVE OČI - ZA LEPE STVARI!

Tretja adventna nedelja je nedelja veselja. Na ta praznik letos goduje sv. Lucija, katere ime pomeni luč, svetloba, sijaj, življenje, kar nakazuje na veselje in upanje adventnega časa. Njeno življenje sega daleč nazaj v zgodnje obdobje krščanstva; živela je na prehodu iz 3. v 4. stoletje. Doma je bila s Sicilije, iz bogate družine, bila je zelo lepa. Vanjo se je zaljubil rimski snubec, ki pa ni bil kristjan. Občudoval je Lucijine prečudovite oči. Ta si jih je iztaknila in mu jih podarila, češ naj jo s tem pusti pri miru. Lucija je po čudežu prejela nove oči, še lepše od prejšnjih, poganski snubec pa jo je zaradi zavrnitve iz maščevalnosti prijavil rimskemu oblastniku. Lucija se ni hotela odpovedati krščanski veri, zato so jo mučili z vrelim oljem in smolo. Ker se ni uklonila, so jo obsodili na smrt z obglavljanjem. Češčenje sv. Lucije se je naglo širilo po vsem zahodnem krščanskem svetu; priporočamo se ji za zdravje oči.

Z njenim godom so povezani razni ljudski običaji. Pri nas na god sv. Lucije posejemo božično žito ali pa postavimo v vodo narezane češnjeve vejice, da bodo do božiča ozelenele in zacvetele. Na Norveškem otroci prižgejo sveče in svojim staršem zjutraj na praznik postrežejo posebno pecivo. Na Švedskem deklice, oblečene kot sv. Lucija, v belih oblekicah med petjem nosijo piškote in druge slaščice. V Italiji sv. Lucija dobrim otrokom prinaša drobna darila. Na Madžarskem izdelujejo krono sv. Lucije, ki je spletena iz sladkega kruha, na vrhu pa jo krasijo češnje, bonboni in sveče. Vsi ti lepi običaji izvirajo iz globoke vere in zaupanja naših prednikov, da je svetloba vedno močnejša od teme. To pa je tudi razlog za veselje. Najstarejše svetopisemsko novozavezno besedilo je Pavlovo naročilo kristjanom: "Zmeraj se veselite, kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas." In ko se je Pavel znašel v ječi, kjer je čakal na negotov izid svojega procesa, je druge kristjane hrabril in spodbujal: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se!" Poziv k nenehnemu veselju ne pomeni, da človek ne bi smel biti žalosten ob krivicah in nesrečah. Gre za to, da človek - kljub preizkušnjam in trpljenju - ohranja zaupanje v Gospodovo ljubezen, pomoč in rešitev. Pomislite na črnske duhovne pesmi! Ritmične, živahne in vesele! Te pesmi so dragulji veselja, ki so nastali sredi najhujšega trpljenja, ki so ga kot sužnji doživljali afroameriški kristjani. Veselje teh pesmi je izraz njihove neuničljive vere v osvoboditev in rešitev izpod oblasti krivičnih zatiralcev!   

Ko so newyorškega nadškofa in kardinala Timothyja Dolana vprašali, v čem vidi glavni razlog za krizo današnjega krščanstva, je ta brez pomislekov dejal: "V naši Cerkvi je premalo veselja." Tudi nemški kardinal Walter Kasper pravi, da je pomanjkanje veselja najbolj pereča stvar, ki jo lahko očitamo današnjemu krščanstvu. Sodeč po oznanjevanju papeža Frančiška, se tudi sveti oče strinja, da pristnega krščanskega življenja ni brez veselja, utemeljenega na Božji ljubezni in usmiljenju. Njegove tri apostolske spodbude že z naslovi spominjajo in opominjajo na veselje, ki se rojeva in oživlja iz krščanske vere: Veselje evangelija, Radost ljubezni ter Veselite in radujte se. K bolj veselemu in vedremu življenju nas vabi tudi svetloba tretje svečke na adventnem venčku: Še malo, samo še malo, in prišla bo Božja rešitev!

Ob petkih zvečer imamo v župniji srečanja za mlade na daljavo. Ko sem jih prejšnji teden spraševal, kaj so lepega in veselega - kljub karanteni -  doživeli v preteklem tednu, so mi vsi po vrsti z navdušenjem pripovedovali, kako so se razveselili prvega snega. Eni so se sankali, drugi drsali, tretji so lovili drobne snežinke … Kot v starih dobrih časih! Ob tem sem razmišljal; morda so pa to že prvi spodbudni učinki zdravstvene krize! Da smo - tako kot sv. Lucija - dobili nove oči, ki vidijo lepoto preprostih in običajnih stvari! Da za srečo niso potrebne velike in izjemne stvari; iz majhnih pozornosti, iz majhnih lepot, iz majhnih uspehov in doživetij se rojeva veliko veselje! Mar ni to tudi novo upanje za našo prihodnost? Da bomo iz te krize vendar izšli kot bolj dojemljivi in bolj hvaležni za vse lepe in dobre stvari. Drugače ne gre. Samo s hvaležnostjo pridemo do zadovoljstva, veselja in sreče! Samo s hvaležnostjo! Tudi v teh težkih in negotovih časih! Zato bodimo HVALEŽNI, če hočemo biti VESELI! Hvaležni za vse! In če že za drugega ne, pa vsaj za (lanski) sneg!

 

5.december 2020 - ADVENTNI OGENJ

V teh zimskih dneh me greje moja ljuba pečka v dnevni sobi. To je tudi moje prvo jutranje - lahko bi rekel že obredno - opravilo; da nanosim drva in zakurim peč. Hlad, ki ponoči naseli hišo, je sila neprijeten; zaleze se pod kožo do kosti in me spravlja v apatičnost in slabo voljo. Kakor hitro pa v peči zašvigajo plameni, se ozračje v zimskem jutru spremeni. Po sobi se začenja širiti toplota, ki mrzlo hišo preobleče v prijazen dom. Še več. Zdi se, da jo nemirni ogenj prebudi k življenju; da ji vdahne tistega duha, zaradi katerega mrtvi zidovi oživijo in mi nudijo varnost in zaščito. Tudi svetloba ognjene luči deluje blagodejno. Njena pozlata omehča ostre in špičaste robove ter pastelno pobarva bele stene. Vse postane mehko, prijetno in domače, slaba volja pa se umakne prijetnemu razpoloženju in dobri volji za nov dan. 

V Jezusovem času ni bilo ne žarnic in ne centralnega ogrevanja. Če jih je zeblo, so zakurili ogenj, prav tako jim je ogenj preganjal mračne sence in temino. Večere so preživljali ob svečah in oljenkah. Jezusa je ogenj tako zelo očaral in prevzel, da je v njem prepoznal življenjsko moč, ki naj bi jo gojili in širili kristjani. Zato nam naroča, naj bomo luč sveta; kot ogenj, ki ogreje vse, ki se mu približajo! Hladni ljudje namreč ne morejo ustvarjati prijaznega, prijetnega ozračja, v katerem bi se dobro počutili. Nasprotno. Hladni ljudje špikajo in režejo, so brez žara in življenjske energije: ob njih zakrknemo, se skrčimo, otrpnemo, kot telo, ki ga oblije mrzla voda. Ne zmorejo in ne znajo prebujati k življenju in odrešenju. Samo ob toplih ljudeh lahko oživimo in zaživimo z vsem svojim bitjem, z vsem, kar smo in kar nosimo v sebi. Njihova bližina ustvarja varnost, domačnost, prijetnost, celo prisotnost Božjega. Podobno kot Mojzes, ki je v gorečem grmu prepoznal Boga; in to ne tistega, ki je oddaljen in odsoten, ampak tistega, ki nam je domač, saj vsakogar od nas pozna in kliče po imenu.

Ogenj ima silno moč! Greje, poživlja, neti, pomirja, razsvetljuje, tudi povezuje. Kako radi se posedemo okrog tabornega ognja ter klepetamo in prepevamo pozno v noč! In če pomislimo na kresovanja, ki zberejo skupaj staro in mlado, od blizu in daleč, da obeležimo praznike! In krušne peči, na katerih se stiskajo od snega premraženi in premočeni otroci!

Vsak večer pred spanjem za nekaj trenutkov ugasnem luči in se usedem pred svojo ljubo pečko. Pustim se oviti njeni toploti in skozi steklena vratca v tišini opazujem ples ognjenih plamenov. Njihova blaga svetloba naredi noč manj temno in črno. Tako lepo je sedeti ob ognju … in premišljevati Jezusovo naročilo, naj bomo luč na tem svetu. Prav zato nas advent kliče in vabi, da prižigamo sveče na prazničnih vencih. Da bo v nas več živega in živahnega ognja in žara, okrog nas pa več topline, miline, svetlobe, domačnosti in Božjega miru. 

 

28. november 2020 - ADVENT V DNEVNI SOBI

Cerkveno leto je okrog, še eno, in spet smo na začetku. Advent je tukaj. Zdaj vemo, kaj se pravi pričakovati. Ves svet je podoben staremu Izraelu, ki je skozi stoletja čakal in čakal, da jim bo Bog poslal Odrešenika. Izraelci so bili izmučeni od trpljenja in nadlog, ki so se jim kopičile v življenju; ječali so in zdihovali ter rotili Boga, naj se jih usmili. Virusna nadloga, ki nas je udarila in nam spremenila življenje do te mere, da se počutimo kot v znanstveno fantastičnem filmu, je naporna vaja za našo potrpežljivost. Sodobnemu človeku je tuje vsakršno čakanje; navajeni smo, da pritisnemo na tipko ali gumb, to je vse, in stvari dobimo. V času kuge pa je vse drugače. Nič ne gre na hitro, takoj, kot smo navajeni. Cepiva se ne da izumiti čez noč, zdravila tudi ne, tudi kuga se ne da odgnati en dva tri. Preden bomo lahko spet odprli svoja vrata in svobodno, brez strahu stopili v življenje, bo potreben čas. Veliko časa. In velika mera potrpežljivosti. Kot pravi starozavezni modrec: "Kadar je težko, skleni roke v molitev in tiho čakaj Gospodove pomoči. Gospod bo prišel. Zagotovo. In te rešil."

To je advent. Čas pričakovanja. Vsak dan smo bliže, da bo prišla rešitev. Zato prižigamo sveče, eno za drugo, da bi v svojem srcu ohranili svetilko upanja, ki nas bo obvarovala pred temino malodušja in obupa. Zimski večeri so dolgi in noči so goste, drobne lučke na adventnih vencih pa nas prebujajo k zaupanju, da bo tudi za nas zasvetila luč rešitve. Prišel bo dan, ko se bo črna noč duše umaknila novemu jutru in bo po dolgem času spet posijalo sonce. Vse, kar se je zdelo, da je mrtvo, zaledenelo, posušeno in uvelo, bo znova oživelo. Ozelenelo! Zato so adventni venci iz zelenja. Na pragu zime, ko so z dreves popadali še zadnji listi, nam zelene vejice ohranjajo zaupanje, da bo nekega dne spet prišla pomlad. Še malo, samo še malo, in vrt našega življenja bo spet v barvah in v cvetju! Čeprav se zdi, da smo z zimo prišli do konca leta, je pravzaprav zima samo prehod v nov začetek. Tako nam Bog preko letnih časov govori, da smrti ni! Da ni nikoli konca! Ker je vsaka smrt le novo rojstvo, ker je vsak konec nič drugega kot le nov začetek! Mogoče je prav zato Bog ustvaril svet okrogel, ali kot pravi Ivy Baker Priest: "Zemlja je okrogla, zato lahko kraj, kjer misliš, da je konec, pomeni zate nov začetek." Prav zato spletamo zelene vejice v krog, v venec. Še eno znamenje, ki nas vabi k upanju!

Čeprav so vrata cerkve zaradi pandemije zaprta in bodo mogoče zaprta še kar nekaj časa, ne smemo pozabiti na advent v domači hiši; obredje ob adventnem venčku namreč potrebujemo kot še nikoli prej. Zaradi mnogih nadlog, ki jih prinaša pandemija, smo v nevarnosti, da bi tudi nam prestopila kaplja čez rob v teh negotovih časih; kot je nekaterim že med nami. Požrla jih je črna noč obupa, ker so jim ugasnile vse luči. Zato prižgimo sveče na adventnem vencu - za novo upanje, za novo zaupanje v Božjo pomoč in skorajšnjo rešitev!

 

21. november 2020 - KRALJI IN KRALJICE

Prišli smo do konca cerkvenega leta, ki ga obeležujemo s praznikom Kristusa Kralja. Zelo pomenljivo. Na koncu slavimo Kristusa s krono na glavi. Mar ni to tudi namen naše duhovne rasti in preobrazbe? Da bi se na koncu koncev vendarle počutili kot kralji in kraljice! Tudi Marija je na koncu doživela kronanje, kar premišljujemo v molitvi rožnega venca; po vseh tegobah in preizkušnjah je zablestela kot kraljica! Tudi nas je Bog poklical v življenje, da bi se zavedali svojega kraljevega dostojanstva! Nismo kar tako! To je veselo oznanilo, s katerim nas prebuja v polnost življenja Jezus Kristus! Vsak človek, moški ali ženska, bel ali črn, mlad ali star, domačin ali tujec, zdrav ali bolan, bogat ali reven, neuk ali izobražen, je v Božjih očeh lep, dragocen, božji, kraljevski. Prevečkrat se počutimo kot hlapci, ničvredneži, kot uboge pare. Nepomembni se zdimo sebi, nepomembni se zdimo drugim. Od vseh spregledani in od vseh pozabljeni. Skozi življenje romamo kot žrtve, sključeni trpini, namesto da bi se zravnali, kot da nosimo na glavi krono. Pokončno naprej! Spoštuj samega sebe! Vzemi življenje v svoje roke! Ne dajaj se v nič! Ne smemo dovoliti, da bi drugi vladali nad nami! Mi smo vladarji svoje življenjske zgodbe! Zakaj bi zatajili svojo pot, medtem ko izpolnjujemo pričakovanja drugih! Ko bomo sebe prepoznali v vsej lepoti in mogočnosti, se bo naše življenje spremenilo. In uredilo! Naenkrat bomo mirnejši in močnejši. Nič več tako zelo občutljivi, kaj o nas mislijo in govorijo drugi. Obsodbe in žaljive besede se bodo od nas odbile, ne bodo nas ranile, da bi izkrvaveli! Nič več ne bomo zavistni in ljubosumni zaradi bogastva drugih, saj se bomo veselili lastnega bogastva in svoje lastne veličine! Kakor hitro ozavestimo svoje kraljevo dostojanstvo, bolj postajamo samostojni, suvereni in svobodni. Če pa kraljevo dostojanstvo uzremo tudi v drugih, postajamo vedno bolj pozorni in spoštljivi. Kaj vse se spremeni in uredi, če opazimo pri sebi in pri drugih - kraljevo krono na glavi!

 

14. november 2020 - ZAKOPANI BOŽJI DAROVI

Kdo ne pozna Jezusove zgodbe o gospodarju, ki je sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Prvemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Tisti, ki je prejel pet talentov, je z njimi trgoval in pridobil še pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil druga dva. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in zakopal svoj talent. Prva dva je gospodar nagradil z radostjo in veseljem, zadnjega pa je vrgel ven v temo, kjer je jok in škripanje z zobmi.

Čas osamitve je kot nalašč, da obrnemo oči navznoter in pobrskamo, kakšne talente nam je Gospod podaril. Nihče ni praznih rok! Nihče! Zelo nehvaležni bi bili, če bi se zgovarjali, da nas je Gospod spregledal. Vsakdo izmed nas ima ne samo enega, ampak celo vrsto darov! Pa tudi če bi imeli en sam dar, bi nam le-ta omogočal polno življenje in zvrhano mero veselja; seveda, če bi ga razvijali in nadgrajevali, ne pa zakopali! Pomislimo, zakaj se tolikokrat znajdemo v vlogi tretjega služabnika, ki je zakopal svoje bogastvo, namesto da bi iz njega polno živel in tako z veseljem hranil svojo dušo.

Velikokrat je razlog v tem, da se ne poznamo. Da sploh ne vemo, kakšne talente imamo, kaj so naši darovi, kakšna bogastva nosimo v sebi. Zato ni čudno, da je bilo za stare Grke najpomembnejše načelo: Spoznaj samega sebe! Šele ko poznaš svoje darove, jih lahko vnovčiš! Šele ko prepoznaš svoje poslanstvo, lahko delaš in gradiš hišo svojega življenja. Ne da bi poznal sebe, ne moreš izbrati poti, ki te bo vodila do dušnega miru in zadovoljstva.

Drugi razlog, zaradi katerega živimo brez navdušenja in žara, je strah. Strah je hudičevo orožje! Zaradi strahu zakopljemo marsikateri svoj talent. Bojimo se, da ne bomo uspeli. Strah nas je, da nam bo spodletelo, da bomo poraženi. Dvomimo vase, že vnaprej vidimo padce in poraze, nočemo, da bi se osmešili. Na koncu nič ne naredimo, na koncu ostanemo praznih rok. Še slabše; na koncu spoznamo, da nismo nikoli živeli, ker nismo nikoli izživeli svojega bogastva, s katerim bi bogatili svoje življenje in življenje drugih.

In še tretji razlog, lenoba. Lenoba vseh grdob grdoba! Ker se nam ne da! Ker raje ure in ure presedimo pred najrazličnejšimi ekrani, kar vodi v neizživeto, notranje blokirano in zakrknjeno življenje, namesto da bi se zavzeli zase in se s trdim delom in vztrajnostjo zoperstavili lenobi. Če ne napredujemo, nazadujemo! Poleni se telo, polenijo se možgani, poleni se duh. In kaj je rezultat takega življenja? To, kar pravi Jezus: jok in škripanje z zobmi. Nezadovoljstvo skratka.

Kaj nam torej Jezus priporoča, da bomo imeli življenje in veselje, obojega v izobilju? Da odrinemo globoko v svojo notranjost in odkrijemo bogastvo, ki se skriva v nas. Potem pa pogumno in s trdim delom vlagati svoj čas in energijo v množenje teh darov, da ne bodo nekje globoko zakopani strohneli in propadli, skupaj z njimi pa tudi naše življenje, sreča in veselje. Bog nas obvaruj!  

 

7. november 2020 - PRAZNIK HVALEŽNOSTI

Včeraj sem preživel lep večer v družbi naše mladinske skupine. Na daljavo. Ker je za nami praznik vseh svetnikov, smo se najprej pogovarjali o smrti in minljivosti, potem pa se je beseda vrtela okrog hvaležnosti, kar je pred zahvalno nedeljo tudi lepo in prav. Čeprav je ne moremo praznovati skupaj, bi bila velika škoda, če je ne bi praznovali v svojih srcih. Navdušen sem bil nad globino svojih mladih sogovornikov. To je tista sol, o kateri je govoril Jezus. V poplavi plehkih in prostaških ljudi se najdejo tudi taki, ki so žlahtni, plemeniti, razmišljujoči. Še pozno v noč sem podoživljal pričevanja fantov in deklet, kako gledajo na življenje, smrt, minljivost vsega in kako se prav iz zavesti minljivosti rojeva hvaležnost, ki je najkrajša pot do zadovoljnega življenja. Kar poizkusite! Ozavestite vse, kar je dobrega in lepega v vašem življenju in v trenutku bo nezadovoljstvo, ki ga doživljate ob najrazličnejših težavah in izgubah, izgubljalo svojo moč. Lahko bi bilo še slabše! Še veliko slabše! Lahko bi bili bolni. Lahko bi bili brez doma. Lahko bi izgubili službo. Lahko bi bili lačni. Vse to so doživljali ljudje v zgodovini, vse to se dogaja okrog nas, tudi nam se lahko zgodijo podobne in še hujše stvari. In vedno je lahko še slabše! Ta zavest naredi v našem življenju duhovni preobrat, ki nas ščiti pred nenehnim godrnjanjem, pritoževanjem in cmeravostjo. Bog ne daj, da bi bili zagrenjeni nezadovoljneži, ki vedno nekaj hočejo, zahtevajo, kritizirajo, se pritožujejo, nergajo! Taki ljudje zastrupljajo sebe in okolico. Problem teh ljudi je v njihovem lastnem doživljanju kot tistih, ki so revni, ki imajo premalo. Zato so drugim nevoščljivi in zavistni. Njihovo nezadovoljstvo ne izvira iz resnične revščine, ampak iz neozaveščenega bogastva! Ti nič ne pomaga, če si zdrav, če imaš službo, dobro družino, varen dom, če nisi sposoben videti vrednosti tega, kar imaš! Godrnjači so vedno osredotočeni na tisto, kar nimajo, kar bi še imeli, zato nikoli ne vidijo tistega, kar imajo. Rešitev torej ni v kopičenju, nalaganju, skladiščenju in vedno novem pridobivanju, ampak v drugih očeh, ki bi bile sposobne videti, česar te ne vidijo. Take oči nam na zahvalno nedeljo ponuja Jezus Kristus. Da bi se s takimi očmi vsak dan znova prebudili v življenje!

Pa še tole. 22. oktobra smo obhajali evropski dan gluhoslepih. Med 9702 gluhoslepimi v Sloveniji je tudi Janko Plesec, ki že od rojstva živi v svetu tišine in teme. Janko Plesec je v našem prostoru prvi gluhoslepi, ki je izdal pesniško zbirko. Ob rojstvu svoje knjige je dejal: "Če ne vidiš, je hudo. Če ne slišiš, je zelo hudo. Če pa ne vidiš in ne slišiš, ni besed, da bi opisal, kako je to hudo." Pa vendar se ni prepustil zagrenjenosti in malodušju. Iz bogastva svojega notranjega duhovnega življenja piše pesmi in z njimi bogati naš svet.

 

5. november 2020-  V ŠOLI GRŠKE IN JUDOVSKE MODROSTI

Na našem prvem veroučnem srečanju v spletni učilnici na daljavo, ki smo jo vzpostavili zaradi prepovedi združevanja v času epidemije, smo povabili v našo sredo dva velika učitelja, da nam bosta pomagala na poti duhovne rasti in preobrazbe. Prvi prihaja iz stare Grčije, drugi iz starega Izraela. Prvi je živel skoraj pol tisočletja prej kot drugi, oba sta umrla pod pritiskom krivičnih obsodb zaradi zvestobe Resnici in oba sta postala nesmrtna - ne samo v nebesih, ampak tudi na zemlji. Sokrat in Jezus.   

Sokrat je bil sila izobražen človek. Doma je bil v kulturi, glasbi, poeziji, aritmetiki, geometriji, retoriki in atletiki. V vojski se je izkazal kot hraber in vzdržljiv junak. Sprva se je preživljal kot kipar, kar je bil tudi poklic njegovega očeta, kasneje pa se je odločil za skromno življenje in učiteljsko poslanstvo. Zanimala ga je resnica, ki jo je iskal v pogovoru s someščani. Nikoli ni nastopal v vlogi učitelja, ampak sogovornika. Zapletal se je v pogovore z različnimi ljudmi, ki so se imeli za strokovnjake na najrazličnejših področjih, on pa jih je preko navzkrižnih vprašanj pripeljal do spoznanja o njihovem neznanju. "Vem, da nič ne vem," je znamenito spoznanje grškega učitelja. S tem, ko je svojim sogovornikom dokazal, da pravzaprav nič ne vejo o stvareh, za katere so bili prepričani, da vedo vse, jih je prebudil za radovednost, raziskovanje, dialog, rojevanje novih misli. "Resnica naj se rodi iz sogovornikove duše," je bilo vodilo izjemnega učitelja, sebe pa doživljal kot tistega, ki pomaga sogovorniku pri rojstvu novih uvidov in spoznanj; tako kot babica pomaga porodnici pri rojevanju otroka. Mimogrede; ta poklic je opravljala njegova mati. Najbrž poznate prigodo iz Sokratovega življenja, kako je sogovornika pripeljal do spoznanja o grešnosti opravljanja in obrekovanja. Naj vas spomnim.     

Nekdo je prišel ves razburjen k modremu Sokratu.

"Poslušaj, moram ti povedati, kako je tvoj prijatelj …"

"Počakaj!" ga je prekinil filozof. "Si to, kar mi nameravaš povedati, precedil skozi tri cedila?"

"Tri cedila?" se začudi prišlec.

"Da, moj prijatelj, tri cedila. Prvo je cedilo resnice. Si preveril, če je to, kar mi hočeš povedati, resnično?"

"Nisem. Slišal sem, da ljudje o tem govorijo."

"Dobri moj prijatelj. Gotovo si to precedil skozi drugo cedilo - cedilo dobrote. Je kaj dobrega v tem, kar mi želiš povedati, čeprav ni gotovo, da je vse resnično?"

"Ne, ravno nasprotno." odgovori človek že precej v zadregi.

"Hm." ga prekine ponovno modrec. "Poskušajmo še s tretjim cedilom. Je to vsaj koristno, kar bi mi rad povedal?"

"Ne, ni ravno koristno."

"V redu." reče Sokrat. "Če to, kar hočeš povedati, ni niti resnično, niti dobro, niti koristno, zakaj bi mi to sploh pripovedoval?"

Ker so ob Sokratu postajali ljudje bolj svobodni in manj vodljivi, ga je oblast obtožila brezbožnosti in zavajanja mladine. Pred sodiščem se ni pokesal in ni priznal svoje krivde, zato je bil obsojen na smrt. Lahko bi pobegnil, pa ni. Zadnji dan svojega življenja je raje preživel v pogovoru s prijatelji o nesmrtnosti duše, potem pa izpil strup in umrl.

Tako je živel in umrl veliki grški modrec. Podobno je živel in umrl tudi veliki judovski učitelj. Hodil je iz kraja v kraj in se srečeval z ljudmi; moškimi, ženskami, domačini, tujci, duhovniki, pogani in popotniki. Preko pogovorov jih je vodil k resnici in jih vabil k ponižnosti. To je pot do Boga, ne ošabnost in vzvišenost duhovnikov, ki so bili prepričani, da posedujejo vso vednost in da poznajo vso resnico. Kakor pravi Sveto pismo: "Uničil bom modrost modrih in zavrgel bom razumnost razumnih."

Dialogi z Jezusom so njegove sogovornike spreminjali; po srečanju z Jezusom niso bili več taki kot pred njim. To je pravi dialog, pravi Sokrat. Dokler zgolj zagovarjamo svojo resnico, svoj prav, se nič ne zgodi; to je lažni dialog, vzporednost samogovorov. Jezus je v pogovorih ljudem odstiral tančice, ki so zakrivale resnico o njihovem življenju, ter jim odpiral nova obzorja, da so sebe, sočloveka in Boga spoznavali v novi luči. Tako kot Sokrat, ki je svaril someščane, naj ne tekajo za materialnim, naj jih raje skrbi lastna duša, tudi Jezus pravi: "Kaj pomaga, če si človek pridobi ves svet, pogubi pa svojo dušo!"